25. januarja 2021 smo se ne pokopališču Murska Sobota poslovili od
profesorja Ernesta Kološe. Žalni govor je napisal dr. Renato Lukač.
Fotografija: Branko Žunec
Spoštovani profesor Ernest Kološa, dragi Erni,
spoznal sem te kot dijak naravoslovno-matematične usmeritve, takrat bivše soboške gimnazije, pred skoraj štiridesetimi leti, ko je bil vpeljan popolnoma nov predmet računalništvo. Drzni izziv poučevanja si prevzel z vso vnemo in pustil neizbrisljiv pečat na mnogih generacijah dijakov. Tvoj pristop k poučevanju je bil edinstven in navdušujoč. Mladi človek rabi ravno to – odličnega vzornika, idola. Šolske ure so minevale, kot da bi trenil, saj so bile popestrene z domiselnimi prebliski. Po domače bi rekli: pokal si »fore«, da smo se še dolgo po pouku imeli o čem pogovarjati, hkrati pa si nas strogo in spretno vodil skozi nove vsebine o računalnikih. Kadar se je bilo treba strinjati s kakim izrekom ali zakonom, smo rekli, da je to »po definiciji«. Občudovali smo tvoje inovativne pristope in dosežke tudi z drugih področij. Odmeven je bil primer tvoje inovacije, da si avtomobilski motor predelal na plinski pogon. Spomnim se, kako smo se čudili tvojemu programibilnemu kalkulatorju HP 41. Majhna elektronska naprava je v hipu rešila marsikateri do takrat matematično nerešljiv problem. Navdušil si nas za osebne računalnike in v nekaj mescih smo mnogi imeli tako imenovane »mavrice«, pa čeprav jih pri nas takrat ni bilo možno kupiti ali legalno uvoziti. Tvoj interes je segal celo v vesolje, saj si bil med prvimi člani astronomskega društva Kmica.
Beseda znanost je imela pri tebi poseben pomen in znanstvenik je bila posebna osebnost – nekdo, kar si je mlad človek, ko ti je prisluhnil, želel postati. Ko si omenil kakega zelo pomembnega znanstvenika in dvignil kazalec desnice, smo hitro vstali in mu posvetiti trenutek pozornosti. Mladino si spretno vključeval v obšolske dejavnosti, danes bi temu rekli projekte. Povsod so te poznali, zato si nam omogočil obiske takrat najbolj naprednih računalniških centrov, tudi AOP Mure. Nepozabne so bile ekskurzije na računalniške sejme v Ljubljano in Zagreb. Vedno je bil nujen tudi obisk dobrih knjigarn in privzgojil si nam prav poseben odnos do strokovne literature, pa naj si bodo to knjige ali revije. Literatura ni okras na knjižnih policah, ampak je namenjena študiranju, zato je imela tvoja literatura vedno podčrtane ali označene pomembne stavke in enačbe. Spraševal sem se: »Le kdaj Erni vse to prebere in tako skrbno zabeleži bistvena sporočila?«
Po srednji šoli se je najino prijateljstvo poglobilo in spoznal sem te še bolj podrobno kot preprostega in skromnega človeka ter večnega optimista. V neštetih druženjih ob kavi so se teme kar vrstile in tudi če smo se s kolegi podali v Gradec v knjigarne ali na sejem, smo si ob koncu dneva imeli še mnogo za povedati. Lahko bi rekli, da si bil dežurni krivec, saj si vedno imel s sabo kako zanimivo revijo ali knjigo in tako odpiral teme, o katerih si se želel z nami pogovarjati. Prisluhnil si drugim mnenjem ter bil spoštljiv in korekten sogovornik. Izžareval si nenehno željo po študiranju aktualnih dognanj v znanosti.
Ob vsej predanosti pedagoškemu in strokovnemu delu si si vzel čas za človeka. Vprašanje »Kak si kaj?« pri tebi ni bila fraza, ampak odraz skrbi za sočloveka, kar si pokazal s podrobnimi podvprašanji. Bil sem priča mnogim ogovorom, ko so ti naključno mimoidoči namenili lepe in ganljive zahvalne besede. Bili so to različni ljudje, od delavcev do direktorjev in ravnateljev, kar je kazalo, da si v lokalni skupnosti užival med vsemi velik ugled in spoštovanje.
Prepričan sem, da te je mnogo dijakov, tako gimnazije kot drugih šol, spoznalo v podobni luči kot jaz. V imenu soboške gimnazije in svojem imenu se ti iskreno zahvaljujem, da si nam razširjal obzorja, nas navduševal, usmerjal in v nas utrdil prave vrednote. Ohranili te bomo v lepem spominu.
Tvoj bivši dijak, sodelavec in prijatelj Renato
